Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope

Projekt »Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope: komemorativni kulti, kanonizacija in kulturni spomin« (šifra J6-6486; 1. oktober 2014 – 30. september 2017) je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Projektna skupina je vključevala enajst raziskovalk in raziskovalcev (osem z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, tri s Filozofske fakultete UL), vodja je bil izr. prof. dr. Marijan Dović.

POVZETEK

Projekt posega na doslej slabo raziskano področje in s primerjalnim pristopom ugotavlja, kakšni so bili vzorci komemorativnega slavljenja in kanonizacije nacionalnih pesnikov in drugih umetnikov v Evropi. Te vzorce, ki so se predvsem po letu 1840 v kontekstu kulturnega nacionalizma kot epidemični val širili po evropski celini, zajema s pomočjo razširjenega koncepta kanonizacije, ki poleg tekstovnih praks (kot so kritična izdaja, eksegeza, apropriacija, indoktrinacija ipd.) obsega tudi ritualne prakse, uporabo reliktov, oblikovanje mreže spomenikov, vlogo šolskih aparatov ipd. S tem lahko te vzorce postavlja v kontekst vzpostavljanja novih zamišljenih skupnosti in njihovega (kolektivnega) kulturnega spomina. Na ta način skuša na novo ovrednotiti pomen kontinuiranega slavljenja reprezentativnih izbrancev pri formiranju evropskih narodov – zlasti t. i. manjših, pri katerih je bil poudarek na literaturi in jeziku izrazitejši. Na tej podlagi projekt pokaže, da učinkovitost tega formiranja lažje razložimo, če ustrezno upoštevamo tiste elemente, ki nacionalna gibanja potiskajo v bližino religioznih praks. S pomočjo interdisciplinarnega in mednarodnega povezovanja literarne vede z drugimi disciplinami projekt skuša trajno prispevati k poglabljanju razumevanja temeljnih struktur, ki še danes opredeljujejo medsebojne odnose in trenja sodobnih družb v Evropi.

Med primarne namene projekta sodita podrobnejša opredelitev prevladujočih konceptov na relevantnem področju literarne vede (nacionalni pesnik, kulturni svetnik, kanon in kanonizacija, komemorativni kulti ipd.) in od tod izhajajoča izdelava okvirnega modela za proučevanje kanonizacije v širšem kulturnem kontekstu. Tako izdelano teoretično-metodološko ogrodje je kritično preizkušeno na številnih in raznolikih konkretnih primerih. V ospredju je proces kanonizacije nacionalnih pesnikov, pri čemer so upoštevani primeri od Rusije (Aleksander Puškin) do Portugalske (Luís de Camões) oziroma od Grčije (Dionysios Solomos) do Islandije (Jonás Hallgrímsson). To široko evropsko panoramo primerov skuša predstaviti tudi dvojezična (slovensko-angleška) spletna stran Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope, izdelana v partnerstvu z uglednimi raziskovalnci iz različnih literarnih kultur. V posameznih člankih, poglavjih in knjigah so natančneje obravnavani izbrani primeri pri t. i. manjših narodih, kot so na primer češki nacionalni pesnik Karel H. Mácha, bolgarski nacionalni pesnik in revolucionar Hristo Botev in črnogorski nacionalni pesnik ter cerkveni in posvetni vladar Petar II Petrović-Njegoš. Za primerjalni kontrast so podrobneje raziskani tudi nekateri vidnejši izbranci t. i. velikih literatur, ki so imeli pomembno vlogo pri širjenju modelov komemorativnih kultov po Evropi (William Shakespeare, Friedrich Schiller ipd.), ter nekateri primeri drugih umetnikov, slavljenih v kontekstu kulturnega nacionalizma. Posebej podrobno je obravnavana kanonizacija slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je tudi v širšem evropskem kontekstu izjemno kompleksen primer.

KLJUČNE BESEDE 

nacionalni pesniki, kulturni svetniki, literatura, oblikovanje narodov, kulturni nacionalizem, komemorativni kulti, literarni kanon, kanonizacija, kulturni spomin, spominska obeležja, Evropa

ZNANSTVENA IZHODIŠČA

Projekt »Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope« s primerjalnimi pristopi poglablja in sintetizira doslej pretežno parcialne raziskave vzorcev komemorativnega slavljenja in kanonizacije nacionalnih pesnikov in drugih umetnikov v Evropi. Njegov predmet so pesniki, umetniki in drugi kulturniki, ki so bili v kontekstu posameznih nacionalnih gibanj od 19. stoletja naprej (večidel posthumno) deležni različnih oblik slavljenja in so v procesu kanonizacije postali reprezentativne figure posameznih nacionalnih kultur, tako da lahko njihov status v marsičem ustrezno zajamemo s konceptom »kulturni svetniki«. Dostopni podatki kažejo, da so bili – v skladu z značilnim fetišiziranjem jezikovnih praks v matriki kulturnega nacionalizma – pri tem v ospredju literati, med njimi pa pesniki, a obenem pogosto tudi skladatelji, slikarji, celo jezikoslovci. Posebej izrazit je bil ta proces pri t. i. nacionalnih pesnikih (od Jónasa Hallgrímssona in Roberta Burnsa do Hrista Boteva in Dionysiosa Solomosa, od Luísa de Camõesa in Miguela de Cervantesa do Adama Mickiewicza in Aleksandra Puškina). Te osebnosti so sicer živele v različnih obdobjih, vendar jim je skupno dejstvo, da so od sredine 19. stoletja naprej postajale predmet komemorativnih kultov, pri čemer proces njihove kanonizacije sega vse do današnjih dni.

Omenjene figure so v domačih filoloških tradicijah – »hiperkanonični« avtorji, kot so Dante, Shakespeare ali Goethe, pa tudi v mednarodnih – praviloma temeljito raziskane z vidika biografije, opusa, vpliva ipd.; korpusi študij so včasih celo tako obsežni, da tvorijo konstitutivna področja nacionalnih literarnih ved (shakespearologija, prešernoslovje, máchologija, puškinologija ipd.). Medtem ko so tovrstne rigorozne filološke tradicije tudi same pomembni elementi procesa kanonizacije, je ta proces sam po sebi celo pri najbolj izpostavljenih figurah slabo raziskan: podatki so praviloma na voljo kvečjemu v domačih jezikih. Dostopno gradivo kljub temu zadošča za pripravo metodoloških orodij in ustreznega modela kanonizacije. Ta model tekstualno orientirani pogled, ki prevladuje v aktualnih diskusijah o kanonu, inovativno nadgradi ob upoštevanju antropoloških in kulturoloških dognanj in pristopov ter sodobnih razširjenih konceptov same tekstualnosti. Nadgradnja zajema področja, ki so bila doslej manj opažena: ritualne prakse, uporabo reliktov, spominska obeležja, funkcija šolskih aparatov, politične vidike kanonizacije ipd.

RAZISKOVALNI PROBLEMI

Temeljni raziskovalni problemi, ki jih skuša rešiti projekt, so:

• Nacionalni pesniki in kulturni svetniki – teoretska izhodišča:
  • opredelitev »nacionalnega pesnika« in »kulturnega svetnika«
  • razmejitev med religiozno kanonizacijo svetnikov in (sekularno) kulturno kanonizacijo umetnikov;
  • ocena vloge »kulturnih svetnikov« pri (re)produciranju kulturnega spomina v kontekstu »zamišljanja« evropskih narodov s posebnim ozirom na razlike med državnimi in nedržavnimi narodi (preverba hipoteze o posebnem pomenu »kulturnih svetnikov« za t. i. male narode).
• Kanon in kanonizacija – teoretska izhodišča:
  • teoretska sistematizacija koncepta »kanonizacije« v kulturnem kontekstu;
  • opredelitev vloge posameznih elementov kanonizacijskega modela
  • preverba hipoteze o posebnem pomenu posameznih elementov kanonizacije (spominska obeležja, šolski aparat, intertekstualnost, ideološka apropriacija).
• Kanonizacija nacionalnih pesnikov in drugih kulturnih svetnikov – primerjalni vidik:
  • identifikacija in opis temeljnih strukturnih vzorcev kanonizacije (na podlagi empiričnega gradiva od leta 1840 naprej);
  • tipologija različnih modelov kanonizacije;
  • analiza mejnih ali hibridnih primerov.
• Kanonizacija Prešerna v slovenskem in evropskem kontekstu – študija primera:
  • obravnava razmerja med Prešernom in njegovimi »rivali« (Vodnik, Koseski) in »nasprotji« (Vraz) ter med (kulturno) kanonizacijo Prešerna in (versko) kanonizacijo Slomška;
  • rekonceptualizacija prevladujočih literarnovednih in publicističnih tez o Prešernu (zlasti tez o »prešernovski strukturi« in o »slovenskem kulturnem sindromu«);
  • kontekstualizacija Prešerna glede na druge nacionalne pesnike (zlasti pri t. i. malih narodih).

CILJI, METODE IN PRIČAKOVANI IZSLEDKI

Temeljni cilji raziskave so:

• teoretski koncept kulturnih svetnikov;
• teoretski model kanonizacije nacionalnih pesnikov in drugih umetnikov;
• primerjalni pregled kanonizacije nacionalnih pesnikov in drugih slavljenih umetnikov po Evropi;
• natančna študija kanonizacije Prešerna kot paradigmatičnega primera v slovanskem in širšem evropskem okviru, vključno s celovito študijo materialne spominske kulture z GIS-kartiranjem;
• postavitev spletne platforme za mednarodno sodelovanje pri študiju fenomena nacionalnih pesnikov in kulturnih svetnikov;
• znanstvena predstavitev slovenske literarne kulture za enciklopedijo Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe (54 enciklopedičnih gesel).

Metodološko je projekt interdisciplinaren: primerjalno uporablja metode literarne vede (literarnoteoretska konceptualizacija, tekstna analiza in kritika, komparativistična sinteza), zgodovinopisja, kulturne in umetnostne zgodovine, antropologije in geografije (GIS-kartiranje).

Izsledki projekta so predstavljeni v obliki naslednjih rezultatov:

• slovenska konferenca o kanonizaciji kulturnih svetnikov (v Ljubljani, maj 2015);
• tematski panel o nacionalnih pesnikih na mednarodni konferenci (v Galwayu, avgust 2015);
• mednarodna konferenca o kulturnih svetnikih (v Amsterdamu, november 2015)
• posamezni znanstveni članki članov in članic projektne skupine v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah;
• znanstvena monografija (20 poglavij) v uredništvu vodje projekta (ZRC SAZU, 2016);
• tematski sklop v reviji Arcadia v uredništvu vodje projekta (2017)
• angleška monografija vodje projekta v soavtorstvu z Jónom Karlom Helgasonom (Brill, 2017);
• slovenska monografija vodje projekta o Prešernu (LUD Literatura, 2017)
• dvojezična (slovensko-angleška) spletna stran Nacionalni pesniki in kulturni svetniki Evrope;
• enciklopedični članki o vodilnih osebnostih (20 gesel), trendih oz. tokovih (21 gesel) in ustanovah (13 gesel) slovenske literarne kulture v okviru projekta Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe (ERNiE).

POMEN PROJEKTA

Pomen predlaganega projekta je mogoče utemeljiti na različnih ravneh. V ožje znanstvenem smislu je njegova odlika inovativno povezovanje dognanj in pristopov sicer tradicionalno precej oddaljenih humanističnih področij; to povezovanje odpira nov pogled na sklop zgodovinskih fenomenov, ki so pomembno sooblikovali evropsko kulturno in politično zgodovino (predvsem v obdobju oblikovanja narodnih gibanj). Na podlagi teoretske zamejitve objekta raziskave projekt v mednarodno znanstveno izmenjavo skuša vpeljati nove koncepte, s tem pa obenem tudi povečati prepoznavnost udeleženih slovenskih raziskovalcev in ustanov. V širšem družbenem smislu je pomen raziskave spet mogoče videti tako na slovenski kakor na evropski ravni. V slovenskem prostoru lahko študij kanonizacije Prešerna prispeva k preseganju stereotipnih samoopisov (kot sta »slovenski kulturni sindrom« in »prešernovska struktura«); na evropski ravni pa dogajanje v 21. stoletju (vključno z aktualno ukrajinsko krizo) jasno kaže, da nacionalizmi še zdaleč niso zgolj zgodovinski problem davnega »dolgega 19. stoletja«.